Čustveno in instrumentalno postaršenje

Izsledki raziskav in klinična praksa podpirajo smiselnost razlikovanja med različnimi tipi postaršenja, pri čemer je najbolj razširjena delitev na čustveno in instrumentalno postaršenje.

Čustveno postaršenje se nanaša na otrokovo delovanje, ki je usmerjeno v zadovoljevanje čustvenih in socialnih potreb staršev ali celotnega družinskega sistema. Otrok lahko prevzame vlogo zaupnika, nadomestnega partnerja, prijatelja ali mediatorja med sprtima staršema. Otrok tako služi kot primarni vir čustvene opore, s čimer skuša zapolniti čustveno ali psihično praznino, ki je del družinskega sistema.

Dolgotrajna ali kronična izpostavljenost čustvenemu postaršenju ima pogosto negativne posledice za otrokov razvoj in njegovo sposobnost sklepanja zdravih intimnih odnosov v odraslosti.

Po prepričanju Perisove idr. (2008) je gonilo čustvenega postaršenja otrokova percepcija, da se od njega pričakuje, da bo prevzel odgovornost in skrb za čustvene potrebe staršev. Pri starših gre za neustrezne poskuse iskanja čustvene opore in razumevanja pri otroku, pa tudi za neustrezne poskuse, da bi otroka povzdignili v svojega vrstnika. Pri otroku pa gre za željo in poskus, da bi staršem pri teh željah in potrebah ustregel ali na splošno za prevzemanje odgovornosti za njihovo dobro počutje in srečo.

Instrumentalno postaršenje se nanaša na konkretne funkcionalne dolžnosti, ki so potrebne za fizično preživetje družine, kot na primer: skrb za mlajše sorojence, nakupovanje živil, kuhanje in pripravljanje obrokov, nega prizadetega ali obolelega starša in prispevanje v družinski proračun. V strokovni javnosti velja instrumentalno postaršenje za manj škodljivo od čustvenega.

Reference:

Peris, Tara S., Marcie C. Goeke – Morey, Mark E. Cummings in Robert E. Emery. 2008. Marital Conflict and Support Seeking by Parents in Adolscence: Empirical Support for the Parentification Construct. Journal of Family Psychology 22, št. 3: 633–642.