Posledice postaršenja

Obstoječe raziskovanje postaršenja in njegovih posledic nakazuje, da lahko postaršenje pri posameznikih povzroči tako negativne, kakor tudi pozitivne posledice (Jankowski idr. 2013).

Na voljo imamo znaten izbor empiričnih raziskav, ki kažejo, da ima postaršenje za posameznike pogosto destruktivne, travmatične in negativne posledice, kot so na primer: depresivni simptomi, anksioznost, somatski simptomi (glavoboli, bolečine v trebuhu) in negativna samopodoba (Earley in Cushway 2002; Hetherington 1999; Hooper in Wallace 2010; Hooper idr. 2011; Jacobvitz in Bush 1996; McKenna 1995; Mechling 2011; Schier idr. 2015); kronična napetost, kot posledica potlačene jeze in pomanjkanja učinkovitih strategij za regulacijo težkih afektov (Wells in Jones 1998); zloraba substanc, samopoškodovanje ter motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADD in ADHD) (Carroll in Robinson 2000; Chase idr. 2008; Godsall idr. 2004; Jacobvitz idr. 2004; Mechling 2011; Stein idr. 1999); samomorilnost (Sandage 2010); motnje razpoloženja (Shifren in Kachorek 2003); zmanjšana socialna kompetentnost v medosebnih odnosih (Hooper 2007a; Macfie, Houts idr. 2005); motnje hranjenja (Hooper in dr. 2011; Rowa, Kerig in Geller 2001); mejna osebnostna motnja in disociativne motnje (Cicchetti 2004; Wells in Jones 2000); samodestruktivne in narcisoidne osebnostne značilnosti (Jones in Wells 1996).

Manjše število raziskav opozarja na obstoj potencialnih pozitivnih učinkov postaršenja, med katerimi bi veljalo izpostaviti zlasti naslednje: povečana socialna kompetentnost v odraslih medosebnih odnosih (Jurkovic in Casey 2000; Thirkield 2002), višji nivo individualizacije in diferenciacije ter občutek sposobnosti in kompetentnosti pri mladostnikih (Walsh idr. 2006) ter blaga posttravmatska rast (Hooper, Marotta in Lanthier 2008).

Posledice v otroštvu in mladostništvu

Byng – Hall (2008) in Jurkovic (1997) na podlagi klinične prakse na področju terapevtskega dela s postaršenimi otroci izpostavljata naslednje škodljive posledice postaršenja, ki se pojavijo v otroštvu in vztrajajo tudi v odraslosti:

  • izgubljeno otroštvo;
  • nizka samopodoba;
  • krivda in sram;
  • jeza in zamera;
  • depresivnost in samomorilnost;
  • psihosomatski simptomi in osebnostne motnje;
  • postaršena vloga postane del otrokove identitete
  • socialna izoliranost;
  • težave z vrstniki;
  • težave v šoli;
  • zaustavljen razvoj identitete;
  • otežen odhod od doma.
"Najhujša izguba, ki lahko doleti postaršenega otroka, je »izgubljeno otroštvo«, čeprav se s posledicami te deprivacije postaršeni posameznik navadno sooči šele kasneje v življenju."
Gregory J. Jurkovic
Ameriški pedopsihiater in psihoterapevt

Najhujša izguba, ki lahko doleti postaršenega otroka, je »izgubljeno otroštvo«, čeprav se s posledicami te deprivacije postaršeni posameznik navadno sooči šele kasneje v življenju. Postaršenje vključuje postopno izgubo starševskih figur, ki pripelje do občutkov popolne zapuščenosti in osamljenosti oz. »psihičnega brezdomstva«. Vseh teh bolečih občutij zaradi strahu pred izgubo stika s starši ne zmorejo izraziti. Boleča občutja zato pogosto potlačijo in izrazijo skozi nezavedne načine, ki se lahko kažejo kot zloraba substanc, prenajedanje ali promiskuitetnost. Posebno hudo je v družinah, kjer ostaja ves trud postaršenih otrok, da bi poskrbeli za družino, neprepoznan. Ko so starši posebno zahtevni in kritični ter se ne zmenijo za otrokovo naraščajočo psihično bolečino, obstaja precejšnja verjetnost, da se pri teh otrocih pojavi samomorilnost. Izgubljenemu otroštvu in starševskim figuram lahko dodamo še izgubljeno zaupanje vase in druge ljudi. Poleg bolečih občutij, povezanih z izgubo, zavrženostjo in osamljenostjo, sta v življenju postaršenih otrok zelo pogosto prisotni tudi jeza in zamera. Zanju je značilno, da ostajata zakopani globoko v otrokovi notranjosti, saj se otrok boji, da bi prizadel starše ali izgubil stik z njimi (Jurkovic 1997).                                                   

Byng – Hall (2008) ugotavlja, da veliko število škodljivih posledic postaršenja izhaja iz obremenitev, ki so pretirane glede na otrokove razvojne zmožnosti. Otroci nikoli ne bodo zmogli v celoti izpolniti vseh nalog in odgovornosti, ki spadajo pod okrilje staršev. Čeprav lahko dajejo vtis, da svojo vlogo opravljajo z lahkoto, se ob tem pogosto počutijo krive, nezadostne in neprimerne, saj so naloge zanje prezahtevne. Ker jim ne uspe razrešiti težav, ki pestijo druge družinske člane, se postaršeni otroci pogosto doživljajo kot razočaranje in sramota za svojo družino. Vsa ta občutja razočaranja in sramu seveda močno prizadenejo njihovo samopodobo. Prezahtevnost zadolžitev prinaša še močno izpostavljenost stresu v kombinaciji z negotovostjo, anksioznostjo in psihosomatskimi motnjami (npr. glavoboli itd.). V mnogih primerih izpolnjujejo kriterije za diagnozo generalizirane anksiozne motnje (Jurkovic 1997).                                    

Otroci, ki so podvrženi destruktivnim oblikam postaršenja, imajo pogosto težave pri socialnem vključevanju v vrstniške skupine in so zato zelo osamljeni. Pri tem jih najbolj ovirata zlasti globoka lojalnost in občutek dolžnosti do staršev, ki so odvisni od njihove skrbi in se ob otrokovem zanimanju za sovrstnike navadno počutijo ogrožene. V določenih primerih se postaršeni otroci naslonijo na vrstniške skupine in skušajo tako ubežati pritiskom, ki jih prinaša njihova postaršena vloga v družini. V teh primerih so skupaj z vrstniki pogosto soudeleženi pri različnih delinkventnih dejanjih, zlorabi drog in alkohola ter nasilju. Postaršeni otroci so pogosto zelo uspešni pri šolskih in obšolskih dejavnostih. S svojo vsestransko uspešnostjo in trdim delom pa velikokrat zadovoljujejo zlasti potrebe staršev in družine. Po drugi strani jih lahko obveznosti do staršev in družine tako psihično in fizično izčrpajo, da se ne zmorejo posvetiti šolskim obveznostim, zaradi česar zelo trpi njihov uspeh (Jurkovic 1997).

Omeniti moramo še eno posledico destruktivnih oblik postaršenja, na katero opozarjata oba omenjena avtorja – prekinjeni razvoj otrokove identitete (angl. disruption in identity development). Omenili smo že, da pri destruktivnih oblikah postaršenja obstaja resna nevarnost, da se otroci začnejo identificirati skozi postaršeno vlogo. Ta identifikacija pa je odvisna zlasti od želja in potreb staršev oz. drugih družinskih članov, kar pomeni, da ostanejo nediferencirani in ne zmorejo razviti lastne identitete oz. stabilnega občutka za »jaz« v odnosih z drugimi (separacija in individualizacija). Pogosto ostajajo zelo lojalni in globoko vezani na izvorno družino ter težko zapustijo dom, tudi ko odrastejo (Byng – Hall 2008; Jurkovic 1997).

Posledice za odrasle intimne odnose

"Čustveno postaršenje, kjer otroci igrajo vlogo nadomestnih partnerjev, zastruplja njihovo odraslo ljubezensko in spolno življenje ter pušča celo vrsto težav v povezavi z intimnostjo."
Kenneth M. Adams

Čustveno postaršenje se povezuje tudi s težavami v odraslih intimnih odnosih, pri čemer se moramo zavedati, da to področje še ni dovolj empirično raziskano. Veliko več materiala trenutno ponuja klinična praksa, kjer izstopa zlasti delo Kenetha Adamsa (Adams 2013) in Patricie Love (Love in Robinson 1991).

Lovova in Robinsonova (1991) izpostavljata naslednje posledice čustvenega postaršenja za odrasle intimne odnose:

  • strah zavezati se (angl. fear of commitment). Težave v ljubezenskih razmerjih so v primeru čustveno postaršenih oseb prej pravilo kot izjema. Ena izmed najpogostejših težav je strah pred intimnostjo in zavezanostjo. Oseba, ki je bila v otroštvu čustveno postaršena, lahko vsak tesen odnos doživlja kot izjemno invaziven. To je precej pogosto pri moških, ki so bili najljubši sinovi agresivnih, dominantnih mater. Želijo si ljubezni in bližine, a misel na monogamno zvezo jih utesnjuje in prebuja boleče spomine, ki izhajajo iz utesnjujočega odnosa z materjo;
  • pomanjkanje romantične privlačnosti (angl. lack of romantic attraction). Vez med otrokom in staršem je zelo globoka in intenzivna. Ko pride do prekoračenja razmejitev (enmeshment), lahko postane ta vez podobna romantični zaljubljenosti. Pogosto se dogaja, da skušajo postaršeni otroci to intenzivno čustveno vez podoživeti tudi ko odrastejo, in se zato spuščajo v strastna romantična razmerja. Ko pa romantična ljubezen zbledi, se soočajo z intenzivnimi občutki dolgčasa, stagnacije, frustracije in jeze. To je sicer del normalnega razvoja ljubezenskega razmerja, vendar postaršeni posameznik tega razočaranja ne zmore prenesti. Posledično postane kronično razočaran ali pa išče neko obliko pobega. Pogosti načini izhoda iz partnerske zveze so: razveza, skrivna razmerja ali afere, pretirano ukvarjanje z otroki, zloraba drog ali alkohola in deloholizem;
  • konflikti med staršem in partnerjem. Če postaršeni otrok ostane vezan na starša tudi po poroki, se v njegovem zakonskem odnosu vzpostavi trikotniška povezava, znotraj katere se njegov posesivni starš in zakonski partner borita za prevlado;
  • čustveno postaršene posameznike pogosto privlačijo egocentrični partnerji. Pogosto se dogaja, da si postaršeni otrok za zakonca oz. partnerja izbere nekoga, ki ne upošteva njegovih potreb. Tukaj gre za nezavedno poustvarjanje dinamike iz odnosa s staršem. Postaršeni otrok običajno odraste s prepričanjem, da so potrebe drugih pomembnejše od njegovih lastnih potreb, in se zaljubi v nekoga, ki je čustveno nedostopen in se na njegove potrebe ne odziva. Takšen odnos postane zanj nov vir bolečine, pred katero se zaščiti na način, da se čustveno osredotoči na otroka, pri katerem išče čustveno oporo. Na ta način se krog postaršenja začne na novo.

Adams (2013) ugotavlja, da čustveno postaršenje, kjer otroci igrajo vlogo nadomestnih partnerjev, zastruplja njihovo odraslo ljubezensko in spolno življenje ter pušča celo vrsto težav v povezavi z intimnostjo. Glede na bogate izkušnje iz terapevtskega dela z žrtvami čustvenega postaršenja ali tako imenovanega prikritega oz. čustvenega incesta, je prišel do sklepa, da se pri mnogih moških žrtvah prikritega incesta razvije zasvojenost s seksualnostjo, pri ženskah pa je pogostejša so-zasvojenost.

Sinovi, ki so čustveni partnerji svojim materam, pogosto trpijo zaradi zavrnitve in zapustitve s strani očetov, zaradi česar je prizadet del njihove moškosti. Soočajo se z občutji jeze, žalosti in izgube, ki so posledica očetove zapustitve. Da bi vsa ta intenzivna občutja lahko predelali, bi nujno potrebovali čustveno oporo pri materi, ki pa te podpore ni sposobna, saj sina potrebuje zase. Kot poudarja Adams, je največja škoda narejena s tem, ko mati otroku vcepi vero, da mu zadovoljuje potrebe, čeprav v resnici skrbi zgolj zase. Tako se pri otroku razvije popačena percepcija materine ljubezni, kot nekaj posebnega, privilegiranega, odrešilnega. Prepričan je, da ga je imela mati rada na poseben način. Njegove potrebe ostajajo v resnici nezadovoljene in v njem puščajo globoko bolečino in praznino, ki je prekrita z iluzijo »posebne materine ljubezni« (Adams 2013).                                                          

Glede na Adamsove ugotovitve se v prikritih incestnih razmerjih med materami in sinovi pojavi še ena težava, in sicer spolna naelektrenost oziroma pretakanje spolne energije, ki je za otroka travmatična. Spolna naelektrenost otroka zbega in ga navdaja z občutki krivde in sramu v povezavi z lastno seksualnostjo. V dušeči vlogi nadomestnega partnerja se počuti vedno bolj besno in ujeto. Ker se počuti preveč krivega, da bi poskrbel zase in mater pustil samo, vsa boleča in jezna občutja pokoplje pod zanikanje (Adams 2013).

Na problem pretakanja spolne energije opozarja tudi Lovova, ki je pri številnih klientih, žrtvah čustvenega incesta, prepoznala težave na področju spolnosti. Kot poudarja avtorica, se v odnosu med otrokom in staršem, ki si delita najgloblje misli in občutja, kljub odsotnosti spolnega občevanja (odkritega incesta) pojavi seksualna energija. Ta seksualni naboj se mora nekje sprostiti in tukaj avtorica omenja dve poti: izraz in represijo. Seksualna energija se pri otrocih najpogosteje izrazi v obliki prekomernega samozadovoljevanja ali promiskuitete, ko se spuščajo v hitra spolna razmerja z relativno neznanimi osebami. Veliko otrok pa to seksualno energijo potlači. Ko je ta represija podprta s strani strogih družinskih pravil, povezanih s spolnostjo, lahko vodi do spolne restrikcije, ki se pokaže v kasnejših odnosih. Pri moških se lahko pojavi kot impotenca ali nezainteresiranost za spolne odnose, pri ženskah pa se kaže zlasti kot nezmožnost doseči orgazem (Love in Robinson 1991).

Odrasli moški, žrtve čustvenega incesta, imajo pogosto težave z bližino in intimnostjo. V resnih intimnih razmerjih se začnejo prebujati potlačen bes in boleča občutja, ki izhajajo iz razmerja z materjo. Potlačena jeza do matere se pogosto prelevi v splošen prezir do žensk. Svojo bolečino najpogosteje zanikajo prek kompulzivnega spolnega vedenja (kompulzivno samozadovoljevanje, zasvojenost s seksualnostjo) in tudi preko drugih oblik zasvojenosti. Zelo težko ustvarijo zadovoljujoče intimno razmerje, saj jih resno razmerje duši podobno, kot jih je dušilo razmerje z materjo. Tako so nagnjeni k zapeljevanju žensk, številnim spolnim avanturam in skokom čez plot. Nekoliko drugače je pri moških, ki so bili svojim materam zaupniki in svetovalci. Pri njih je postala skrb za tuje potrebe in žrtvovanje »jaza« edini način za občutenje lastne identitete, kar pomeni, da postanejo obsedeni s pomočjo drugim (angl. compulsive caregivers). Ko odrastejo, si navadno nalagajo preveč dela, se razdajajo na vse strani in se na vse kriplje trudijo ustreči ljudem in jim stati ob strani. Ob vsem tem pa več ne vedo, kdo so v resnici. Tako jim vprašanje »kdo sem jaz?« vzbuja ogromno strahu in anksioznosti. Pogosto si poiščejo partnerko, za katero lahko ves čas skrbijo, ona pa v zameno ni sposobna skrbeti zanje – tako ponavljajo vlogo, ki so jo nekoč igrali ob materi (Adams 2013; Jurkovic 1997).                                                               

Pri ženskah je stanje podobno kot pri moških, le da je tukaj možno zaslediti nekatere posebnosti. Ko je ženska v nadomestnem partnerstvu z materjo, med njima navadno ni spolne napetosti, zato so pri njih pogostejša kompulzivna vedenja, povezana s hrano in ne spolnostjo, kot je značilno za moške. Nadomestno partnerstvo z očetom vsebuje spolno napetost, pogosto pa tudi preraste v odkrito incestno razmerje, kjer gre za spolno zlorabo otroka. Posebnost pri ženskah je dvojno nadomestno partnerstvo, kjer je hčerka nadomestna partnerica očetu (kot očetova ljubljenka ali dejanska ljubica) in materi (kot njena partnerka, tolažnica, svetovalka). Ta dvojna ujetost ima pogubne posledice, saj vodi v izgubo lastne identitete. Hčerka je v takšni vlogi popolnoma razdvojena, saj s tem, ko skrbi za enega starša, čuti, da se je izneverila drugemu. Vse to jo navdaja z močnimi občutji krivde in nevrednosti, ki poteptajo njene lastne potrebe ter v duši puščajo globoko praznino in nenasitno hrepenenje po ljubezni. V odraslosti ima težave pri doživljanju svoje ženskosti, v razmerjih z moškimi pa je polna krivde in nasprotujočih si čustev. Ženske, žrtve prikritega incesta, v odraslosti obupano iščejo ljubezen, ob čemer se čutijo resnično povezane z moškim samo v trenutkih močne strasti. Predajajo se intenzivnim romantičnim fantazijam in seksualnim razmerjem, ki jih varujejo pred jezo in potlačeno bolečino, ki izhaja iz postaršenega otroštva. Namesto v moškega se zaljubijo v svojo romantično iluzijo, kar jih neizogibno vodi v razočaranje, bolečino in praznino, pred katerimi se zatečejo v nove iluzije in strastna razmerja. Sčasoma se pri njih razvije vzorec, ki ga Adams imenuje zasvojenost s seksualnostjo in ljubeznijo ali so-zasvojenost. Kot posledica spolno obarvanega odnosa z očetom se pri ženskah lahko razvijejo tudi narcistična motnja in motnje hranjenja (Adams 2013).

Reference:

Adams, Kenneth M. 2013. Po tihem zapeljani: Ko si starši naredijo otroke za partnerje. Ljubljana: Modrijan.

Byng – Hall, John. 2008. The significance of children fulfilling parental roles: Implications for family therapy. Journal of Family Therapy 30: 147–162.

Caroll, Jane J. in Bryan E. Robinson. 2000. Depression and parentification among adults as related to parental workaholism and alcoholism. Family Journal 8, št. 4: 360–367.

Chase, Nancy D., Mary P. Deming in Marolyn C. Wells. 1998. Parentification, parental alcoholism, and academic status among young adults. American Journal of Family Therapy 26: 105–114.

Cicchetti, Dante. 2004. An odyssey of discovery: Lessons learned through three decades of research on child maltreatment. American Psychologist 59, št. 8: 741–743.

Earley, Louise in Delia Cushway. 2002. The Parentified Child. Clinical Child Psychology and Psychiatry 7, št. 2: 163–178.

Godsall, Robert E., Gregory J. Jurkovic, James Emshoff, Louis Anderson in Douglas Stanwyck. 2004. Why Some Kids Do Well in Bad Situations: Relation of Parental Alcohol Misuse and Parentification to Children’s Self-Concept. Substance use & misuse 39, št. 5: 789–809.

Hetherington, Mavis E. 1999. Should we stay together for the sake of the children? V: Mavis E. Hteherington, ur. Coping with divorce, single parenting, and remarriage: A risk and resiliency perspective, 93–116. Mahwah, NJ: Erlbaum.

Hooper, Lisa M. 2007a. The Application of Attachment Theory and Family Systems Theory to the Phenomena of Parentification. The Family Journal: Counseling and Therapy for Couples and Families 15, št. 3: 217–223.

Hooper, Lisa M., Sylvia A. Marotta in Richard P. Lanthier. 2008. Predictors of Growth and Distress Following Childhood Parentification: A Retrospective Exploratory Study. J Child Fam Stud 17: 693–705.

 

Hooper, Lisa M. in Scyatta A. Wallace. 2010. Evaluating the parentification questionnaire: psychometric properties and psychopathology correlates. Contemporary Family Therapy 32: 52–68.

Hooper, Lisa M., Jamie DeCoster, Nyshetia White in Mukesha L. Voltz. 2011. Characterizing the magnitude of the relation between self-reported childhood parentification and adult psychopathology: A metaanalysis. Journal of Clinical Psychology 67, št. 10: 1028–1043.

Jacobvitz, Deborah B. in Nell F. Bush. 1996. Reconstructions of family relationships: Parent – child alliances, personal distress, and self-esteem. Developmental Psychology 32, št. 4: 732–743.

Jacobvitz, Deborah, Nancy Hazen, Melissa Curran in Kristen Hitchens. 2004. Observations of early triadic family interactions: Boundary disturbances in the family predict symptoms of depression, anxiety, and attentiondeficit/ hyperactivity disorder in middle childhood. Development and Psychopathology 16: 577–592.

Jankowski, Peter J., Lisa M. Hooper, Steven J. Sandage in Natalie J. Hannah. 2013. Parentification and mental health symptoms: mediator effects of perceived unfairness and differentiation of self. Journal of Family Therapy 35: 43–65.

Jurkovic, Gregory J. 1997. Lost Childhoods. The Plight of the Parentified Child. London and New York: Routledge.

Jones, Rebecca A. in Marolyn Wells. 1996. An empirical study of parentification and personality. American Journal of Family Therapy 24: 145–152.

Jurkovic, Gregory J. 1997. Lost Childhoods. The Plight of the Parentified Child. London and New York: Routledge.

Jurkovic, Gregory J. in Sean Casey. 2000. Parentification in immigrant Latino adolescents. V: Proyecto Juventud: A Multidisciplinary Study of Immigrant Latino Adolescents, symposium, San Francisco, the Society for Applied Anthropology, marec 2000. Navaja Lisa M. Hooper, Defining and understanding Parentification, 36. The Alabama Counseling Association Journal 34, št. 1: 34–43, 2008.

Love, Patricia in Jo Robinson. 1990. The Emotional Incest Syndrome: What to Do When a Parent’s Love Rules Your Life. New York, Toronto, London, Sydney, Auckland: Bantam Books.

Macfie, Jenny, Renate M. Houts, Nancy L. McElwain in Martha J. Cox. 2005. The effect of father-toddler and mother-toddler role reversal on the development of behavior problems in kindergarten. Social Development 14: 514–531.

McKenna, Suzanne. 1995. A causal model of family influence: The effects of family structure, birth order, familial satisfaction, and parentification. Doktorska disertacija. University of Arkansas. Navajajo Genie Burnett, Rebecca A. Jones, Nancy G. Bliwise in Lisa Thomson Ross, Family Unpredictability, Parental Alcoholism, and the Development of Parentification, 182. The American Journal of Family Therapy 34: 181–189, 2006.

Mechling, Brandy M. 2011. The experiences of youth serving as caregivers for mentally ill parents: A background review of the literature. Journal of Psychosocial Nursing 49, št. 3: 28–33.

Rowa, Karen, Patricia K. Kerig in Josie Geller. 2001. The family and anorexia: Examining parent- child boundary problems. European Eating Disorders Review 9: 97–114.

Sandage, Steven J. 2010. Intergenerational suicide and family dynamics: A hermeneutic phenomenological case study. Contemporary Family Therapy 32: 209–227.

Schier, Katarzyna, Max Herke, Ralf Nickel, Ulrich T. Egle in Jochen Hardt. 2015. Long-Term Sequelae of Emotional Parentification: A Cross – Validation Study Using Sequences of Regressions. Journal of Child & Family Studies 24: 1307–1321.

Shifren, Kim in Lauren V. Kachorek. 2003. Does early caregiving matter? The effects on young caregiver’s adult mental health. International Journal of Behavioral Development 27, št. 4: 338–346.

Stein, Judith A., Marion Riedel in Mary Jane Roterham – Borus. 1999. Parentification and its impact on adolescent children of parents with AIDS. Family Process 28: 193–208.

Thirkield, Alison. 2002. The role of fairness in emotional and social outcomes of childhood filial responsibility. Doktorska dizertacija. Georgia State University. Navaja Lisa M. Hooper, Defining and understanding Parentification, 37. The Alabama Counseling Association Journal 34, št. 1: 34–43, 2008.

Walsh Sophie, Shamuel Shulman, Zvulun Bar – On in Antal Tsur. 2006. The Role of Parentification and Family Climate in Adaptation Among Immigrant Adolescents in Israel. Journal of Research on Adolescence 16, št. 2: 321–350.

Wells, Marolyn in Rebecca Jones. 2000. Childhood parentification and shame proneness: A preliminary study. American Journal of Family Therapy 28: 19–27.