Zakaj pride do postaršenja?

Postaršenje se najpogosteje pojavlja v disfunkcionalnih družinskih sistemih, v katerih postaršeni otrok pomaga vzpostaviti ravnovesje, da lahko družina normalno funkcionira. Za družine, zaznamovane s postaršenjem, sta značilna porušena družinska hierarhija in pomanjkanje ustrezno razmejenih vlog med starši in otroki. V takšnih družinah navadno eden ali oba starša zaradi fizičnih, psiholoških, socialnih ali ekonomskih razlogov ne zmoreta opravljati svoje starševske vloge. Skrb in odgovornost za zadovoljitev svojih lastnih potreb in potreb celotne družine pa preložita na ramena otrok.

Sistemski pogled na postaršenje

Vsaka družina deluje kot sistem, ki teži k ravnovesju ali homeostazi in ima svoje temeljne dinamike, ki to ravnovesje vzdržujejo. Družina je sestavljena iz različnih podsistemov (npr. zakonski, starševski, otroški, bratsko – sestrski), ki so hierarhično urejeni. Za zdravo funkcioniranje družine je zelo pomembno, da ima starševski podsistem več moči in odgovornosti kot ostali podsistemi, posebno pri postavljanju pravil. Poleg hierarhije so z vidika postaršenja zelo pomembne tudi družinske razmejitve. Razmejitve določajo, kdo je vključen v nek sistem ali podsistem in kdo je iz njega izključen. Razmejitve morajo biti dovolj jasne, da omogočajo delovanje sistema in hkrati dovolj odprte, da omogočajo komunikacijo oz. stike  z drugimi člani družine in širšo skupnostjo. V družinah s porušeno hierarhijo in neustreznimi razmejitvami med podsistemi, se oblikujejo koalicije, čustveni trikotniki ter tako imenovani “grešni kozli”, ki skušajo vzpostaviti ravnovesje in preprečiti razpad družinskega sistema (Gostečnik 2010, 2011, 2017).

Gonilna sila celotnega sistema odnosov v družini je zakonski podsistem, pri čemer govorimo o medosebni dinamiki, ki jo zakonca oz. partnerja ustvarjata v odnosu do sebe, partnerja in družine kot celote. Družina nujno potrebuje starša, ki sta povezana v zdravem odnosu. Ko takšnega zdravega odnosa med zakoncema /partnerjema oz. staršema ni, se sistemske potrebe nezavedno prenesejo na otroke, ki si razdelijo vloge, preko katerih družinskemu sistemu zagotavljajo stabilnost in varnost. Otroci postanejo nadomestni starši svojim mlajšim sorojencem, nadomestni čustveni partnerji ali prijatelji svojim staršem, in skušajo v družinski sistem vnesti manjkajoče vsebine, kot na primer: občutek ljubljenosti, varnosti, zavarovanosti itd. Tako otroci prevzemajo vloge, ki bi morale biti izključna domena zakonskega podsistema in prilagodijo svoj vedenjski model sistemskim potrebam družine (Gostečnik 2011; Kompan Erzar 2003).

Nerazrešene vsebine v odnosu med staršema se na nezavedni ravni vedno prenašajo na otroke, ne glede na to, kako trdne so razmejitve med starši in otroki. Otroci globoko v sebi vedno začutijo, da morajo posredovati, če želijo ohraniti starše. Nezavedno začutijo, da odnos med staršema ni dovolj trden, zato se hitro vključijo in skrbijo za to, da zakon oz. zveza staršev ne bi razpadla.

Postaršenje, zlasti čustveno, predstavlja odgovor otroka na neizpolnjene potrebe staršev, na katere sami v okviru svojega zakona ali partnerskega odnosa niso zmožni odgovoriti. Postaršeni otrok bo nezavedno začutil, da starša potrebujeta pomoč, da bi rešila svoj zakon oz. partnerski odnos. Tako bo na primer nudil čustveno oporo svoji materi, ki se čuti čustveno zapuščena in nepotešena ali pa bo pomagal očetu alkoholiku, ki se v odnosu čuti nerazumljenega in zapostavljenega. Očetu bo pomagal vzdrževati njegovo zasvojenost, materi pa bo pomagal, da se ji ni treba soočiti z bolečino nefunkcionalnega zakona (Gostečnik 2011, Kompan Erzar 2003).

Fizično in mentalno zdravje staršev

Izsledki raziskovanja nakazujejo, da ima psihično zdravje staršev (predvsem matere) pomembno vlogo pri fenomenu, kjer so otroci in mladostniki prisiljeni prevzeti postaršeno vlogo v družinskem sistemu. Starši, ki so prizadeti zaradi mentalne bolezni, so pogosto deloma ali v celoti nezmožni opravljati svojo starševsko vlogo in z njo povezanih odgovornosti. Nastale vrzeli hitro zapolnijo otroci in poskrbijo za preživetje družine (Hooper idr. 2012). Številni starši pa lahko kljub temu, da ne zmorejo fizično poskrbeti za otroka, še vedno ohranjajo položaj in odgovornost starša, pri čemer je družinska hierarhija ohranjena. Tako lahko rečemo, da mentalna bolezen staršev sama po sebi še ne pomeni neizogibnega tveganja za postaršenje, pomembno pa je, da ima otrok v času, ko skrbi za starša, vso potrebno podporo s strani odraslih, predvsem pa priznanje za svoj trud in prispevek k družini (Aldridge 2006).

Alkoholizem in zloraba substanc

Rezultati raziskav opozarjajo na pozitivno povezanost med alkoholizmom in zlorabo substanc pri starših ter postaršenjem njihovih otrok, kar pomeni, da se višji nivoji alkoholizma in zlorabe substanc povezujejo z višjimi nivoji postaršenja otrok (Hooper idr. 2012). Raziskava Burnettove idr. (2006) izpostavlja, da so otroci v takšnih družinah najbolj prizadeti zaradi nepredvidljivosti oz. nestanovitnosti družinskega okolja (npr. nestalnosti staršev pri negi in vzgoji otrok, pomanjkanje stabilnih družinskih ritualov in nestalnost družinskih prihodkov). Otroci, ki odraščajo v takšnih nestanovitnih okoljih, se pogosto počutijo osamljeni in čustveno preplavljeni. Skrb za odvisnega starša jim daje lažni občutek kontrole nad drugače neobvladljivo situacijo in jim pomaga pregnati neznosna občutja strahu in nemoči.

Disfunkcionalni partnerski ali zakonski odnos med staršema

Postaršenje je sestavni del različnih družinskih vzorcev, za katere je značilen čustveno oddaljen ali konflikten odnos med staršema, lahko pa tudi fizična ali čustvena odsotnost enega ali obeh staršev. Takšne okoliščine navadno privedejo v nastanek medgeneracijskih zavezništev med družinskimi člani, ki pomagajo vzdrževati ravnovesje v družinskem sistemu. Glede na ugotovitve Jacobvitzove, Riggsove in Johnsonove (1999), lahko razlikujemo dva tipa medgeneracijskih zavezništev: zavezništva med otrokom in staršem nasprotnega spola ter zavezništva med otrokom in staršem istega spola. Prvi tip zavezništva se povezuje s čustveno oddaljenim odnosom med staršema, pri čemer se eden od staršev, ki je bolj prizadet zaradi pomanjkanja bližine, čustveno odmakne in intimno bližino poišče pri otroku, ki staršu pomaga zmanjšati občutke osamljenosti in bolečino razpadlega zakona (čustveno partnerstvo). Drugi tip medgeneracijskega zavezništva pa se povezuje z odkrito konfliktnim odnosom med staršema, pri čemer pride do zavezništva med staršem in otrokom istega spola ter oddaljenosti in trenj med otrokom in staršem nasprotnega spola.

Navezanost

Navezanost je temeljni mehanizem, prek katerega otrok ob starših izoblikuje svojo sposobnost rasti in vzpostavljanja odnosov do sebe in drugih. Gre za organski osnutek otrokovega dojemanja sebe in sveta, ki ga obkroža. Omenjeni mehanizem že desetletja raziskuje in razlaga teorija navezanosti, ki jo je razvil ameriški psihoanalitik John Bowlby (Kompan Erzar 2003). Njegove ideje je empirično raziskala in dodatno razvila Mary Ainsworth, ki je na podlagi opazovanja interakcij med materami in otroki razvila delitev na varno navezanost in različne stile nevarne navezanosti (Engelhardt 2012).

Bowlby in Ainsworthova sta navezanost opredelila kot koherenten vzorec vedenja, ki otroku zagotavlja bližino odraslega (enega izmed staršev) in ga vedno pripelje v bližino in stik z njim (Kompan Erzar 2003). Bowlby je ugotovil, da otroci v času odraščanja svoje zgodnje izkušnje nevezanosti s starši ponotranjijo, tako da svoje odnose z najbližjimi presojajo in načrtujejo skozi prizmo teh ponotranjenih izkušenj. Ponotranjene sheme zgodnjih odnosov z drugimi je poimenoval interni delovni modeli (Erzar in Kompan Erzar 2011). Ti interni delovni modeli se prenesejo in ohranjajo v posameznikovi odraslosti, kjer pa se lahko na podlagi novih izkušenj tudi spreminjajo (Hooper 2007a).

Interni delovni modeli se prenašajo v posameznikovo odraslost in vplivajo na oblikovanje intimnih odnosov. Izpostavili bomo primer partnerskega konflikta, ki ustvarja ugodne razmere za postaršenje otrok. Govorimo o konfliktu, ki se pogosto pojavi med ambivalentno in izogibajoče se navezanima partnerjema. Ambivalentno navezani partner si želi in išče več čustvene bližine, kar pri drugem partnerju prebudi potrebo po umiku, saj ga čustvena bližina duši. Kmalu se partnerja ujameta v začarani krog približevanja in izogibanja, saj umikanje enega partnerja samo še poglablja potrebo po bližini drugega partnerja. Če se takšna dinamika ne razreši, je zelo verjetno, da bo partnerski odnos razpadel. Pri tem obstaja precejšnja verjetnost, da se bo ambivalentno navezani partner čustveno osredotočil na otroka, ki je zelo verjetno tudi ambivalentno navezan in tako bolj dovzeten za postaršenje. Ambivalentno navezani starš bo svoja nezadovoljena hrepenenja veliko lažje zadovoljil prek otroka, saj takšen odnos ne zahteva recipročnosti (Byng – Hall 2002).

Reference:

Aldridge, Jo. 2006. The Experiences of Children Living with and Caring for Parents with Mental Illness. Child Abuse Review 15: 79–88.

Burnett, Genie, Rebecca A. Jones, Nancy G. Bliwise in Lisa Thomson Ross. 2006. Family Unpredictability, Parental Alcoholism, and the Development of Parentification.

Byng – Hall, John. 2002. Relieving Parentified Children’s Burdens in Families with Insecure Attachment Patterns. Family Process 41, št. 3: 375–388.

Engelhardt, Jenniefer A. 2012. The Developmental Implications of Parentification: Effects on Childhood Attachment. Graduate Student Journal of Psychology 14: 45–52.

Erzar, Tomaž in Katarina Kompan Erzar. 2011. Teorija navezanosti. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Gostečnik, Christian. 2010. Sistemske teorije in praksa. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Gostečnik, Christian. 2011. Inovativna relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Gostečnik, Christian. 2017. Družinske terapije in klinična praksa. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Hooper, Lisa M. 2007a. The Application of Attachment Theory and Family Systems Theory to the Phenomena of Parentification. The Family Journal: Counseling and Therapy for Couples and Families 15, št. 3: 217–223.

Hooper, Lisa M., Kirsten Doehler, Peter J. Jankowski in Sara E. Tomek. 2012. Patterns of Self-Reported Alcohol Use, Depressive Symptoms, and Body Mass Index in a Family Sample: The Buffering Effects of Parentification. The Family Journal: Counseling and Therapy for Couples and Families 20, št. 2: 164–178.

Kompan Erzar, Katarina Lia. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.